Od leta 1991 sta se v Perzijskem zalivu odvili dve veliki vojni, v katerih so bili vpleteni Združene države Amerike s svojimi zavezniki in Irak – obe v času Bushevega predsednikovanja. Čeprav je bilo predstavljenih veliko razlogov v opravičilo za te vojaške intervencije: osvoboditev Kuvajta, orožje za množično uničenje, vojna proti terorizmu, sprememba režima in tako dalje, pa je šlo v bistvu za zagotovitev dobave surove nafte v svet, ki je vse bolj odvisen od energije na osnovi nafte. Pet let po ameriški invaziji in okupaciji Iraka, je izvoz nafte iz te dežele, še vedno daleč pod povprečjem kot v času Sadamovega režima in le malo nad polovico od desetletja dolgega rekordnega črpanja po 3,7 milijard sodčkov na dan. To je stopnja pri kateri bi Irak lahko postal vitalen vir nafte za žejne svetovne trge in v nebo naraščajoče cene. Namesto tega je cena za sodček, za časa administracije Georga W. Busha, narasla petkratno. Medtem ko so vojne v Iraku le malo doprinesle k zavarovanju interesov Zahoda po nafti, so pa globoko razdelile mednarodno skupnost, opustošile regijo ter povzročile nepopisen nemir, muke in trpljenje iraškemu ljudstvu.